Knjiga je prejela Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta.
V primerjavi z Zupanovimi prejšnjimi esejističnimi knjigami, ki so bile glede na obravnavano tematiko in sestavo nemalokrat heterogene, se Znamenja v kroženju posvečajo izključno slovenski poeziji. Avtorjevo prepletanje z njo se dogaja na različnih ravneh.
Na eni strani gre za pogled oddaljenega opazovalca, ki piše ne samo o pesništvu, temveč tudi o vsakokratnem zgodovinskem trenutku in o kulturno-literarni atmosferi, značilni za čas, v katerem je ustvarjal ta ali oni pesnik. Na drugi strani lahko v Zupanovih esejih vidimo dragoceno veščino: vstopiti v tujo pesem in jo – tako rekoč – pretipati od znotraj, izmeriti njen pulz in energijo.
Kot pozoren bralec in esejistični premišljevalec v eni osebi se loteva avtorjev različnih generacij in poetoloških izhodišč: od Josipa Murna pa do Braneta Bitenca. Njegov pristop ni literarnozgodovinsko objektivističen, ampak temelji na osebni zgodbi. Ta je ključ, ki odpira vrata v obravnavane pesniške svetove, v dela in dneve izbranih avtorjev. Gre torej za branje po izbiri, za »notranji dialog« s svojimi izbranci – da se med njimi znajde tudi Zupan sam, seveda ne more biti naključje – in, ne nazadnje, za srečavanja in (občasna) razhajanja. Pri nekaterih portretirancih se je to dogajalo tudi na čisto osebno-prijateljski ravni, kar daje knjigi posebno pričevanjsko plastičnost in pripovedno dramaturgijo.