Knjiga je prejela veronikino nagrado, bila pa je nominirana tudi za Jenkovo nagrado.

Iz utemeljitve za Jenkovo nagrado:

Kristina Kočan v svoji peti pesniški zbirki Selišča ustvari kompleksno poetično vzdušje tako po obliki kot vsebini, kjer izstopata intenzivna govorica z opustitvijo ločil ter kompozicija enjambementov, kar daje celotni zbirki svežino, pretočnost, kompaktnost in ji določa vsebinsko več-plastnost. Izstopajo intenzivni elementi narave, ljubezni, materinstva in iskanja kraja naselitve. Poleg izrazitih poetično-jezikovnih funkcij zbirke je njena odlika tudi uspešno poetično najdevanje umetniških prostorov med fizičnim in metafizičnim, torej brezčasno lebdenje med prej in potem, med tukaj in tam, v območju spomina, ki piše in ustvarja pesem. Antropocentričnost je zaradi močne vseprisotnosti narave diskretno postavljena v ozadje. Podobe ptic, letnih časov, rastlin in razgibano migotanje favne in flore pa nam v zbirki Selišča nehote odpirajo tudi problematiko zlorabljenega sveta drugih (in drugačnih) oblik življenja, čeprav na to nikjer ne opozori eksplicitno. V pesmi obalo očesati najdemo elemente apokaliptičnosti in ekologije, sama zbirka Selišča se odvija med Ameriko in Slovenijo, kar jo izpostavlja kot planetarno, umik ločil ter uporaba malih tiskanih črk pa ji dvigne tempo besedno-miselnega ritma in bralcu z užitkom omogoča branje celotne zbirke brez vmesnih »počivališč«. Specifične besede, ki jih v svoj pesniški svet s spretno kombinatoriko uvaja Kristina Kočan, so ravno tako vredne pozornosti in v kontekstu zbirke zaživijo avtonomno, »osvobojeno« življenje. Če izpostavimo samo naslovno besedo »selišča«, po kateri se imenuje tudi drugi del zbirke, lahko vidimo in slišimo, kako sveže, neobremenjeno in mnogopomensko zazveni.